Ali je uspešnost Slovenije odvisna samo od inovatorjev in inoviranja?
Ali tako majhen narod potrebuje le prebojne inovacije, ali pa smo lahko tudi »minovatorji« in prav tako dosegamo uspehe. Pred kratkim sem imela predavanje v podjetju z 10 zaposlenimi, njihova dejavnost pa je proizvodnja izdelkov iz gume. Osebno navijam za razvoj kadrov tudi preko sodelovanja na EU razpisih. In sva se z direktorjem pogovarjala, kje vse lahko sodelujejo. Pa mi je potožil, da je kar preveč razpisov namenjenih res samo tistim, ki se ukvarjajo z inovativnimi izdelki in storitvami. Da njegovo podjetje, niti njegov trg ni tak, da bi vse te silne inovacije potrebovali, niti nimajo dovolj denarja za raziskave in razvoj. Seveda pa si prizadeva, da trgu ponuja izboljšane artikle in storitve oz se štiri tja, kjer jih še ni in so tam tudi tržne priložnosti.
V zadnjem času se prebojnim inovacijam, vrhunskemu tehnološkemu podjetništvu posveča veliko pozornosti. V programu razvoja Slovenije do 2020, tudi v Strategiji pametne specializacije se največ vsebin vrti prav okrog tega segmenta. Tudi z raznimi start up vikendi in dogodki, tudi pri spodbujanju mladih se vse vrti okrog tega, kako iz možganov zvabiti tisto, kar je popolnoma novo, prebojno, česar na trgu še ni.
Pa res lahko računamo, da bodo samo inovatorji in inovativna podjetja poskrbela za boljše gospodarske rezultate, ali pa mogoče zaradi velikega pomena, ki ga namenjamo inovacijam odvračamo več kot dve tretjini tistih, ki si želijo ustvarjati, pa vendar ne tako revolucionarnih sprememb.
v Potrebujemo inovatorje
V letih najvišje gospodarske rasti sem bila odgovorna za kadrovsko področje v podjetju, ki spada v trgovinsko dejavnost. Resno smo razpravljali, ali je smotrno vso energijo, vso pozornost nameniti samo velikim maloprodajnim enotam ali tudi ostalim, manjšim. Ali je smotrno razvijati vse kadre, ali pa se osredotočiti na razvoj samo finančno najbolj uspešnih enot. In se je poslovodstvo odločilo, da majhni ne prinašajo dovolj, da je bolje, če se vso energijo usmeri v velike. Seveda je bila škoda dvojna.
Prvič zato, ker so se vsi kadri, ki so sodili med »ta male« počutili odrinjene. Očitali so, da se trudijo prav tako kot veliki bratje in imeli so seveda prav. In so se rezultati še dodatno zniževali.
Drugič zato, ker se je nekaj maloprodajnih enot zaradi posledično še slabših rezultatov res zaprlo. To je pomenilo, da smo se iz trga, ki smo ga osvajali leta in leta, čez noč umaknili in mesto pustili prazno, ali pa ga je z veseljem zapolnila konkurenca. Nato je ekonomska računica le naredila svoje. Vse sile smo usmerili v vse maloprodajne enote. Dodatna težava je bila, da smo ponovno vstopali na območja, kjer smo nekoč že bili, in seveda pri tem zaradi storjene napake nepretehtanega umika porabili dodatno energijo za prepričevanje kupcev, da smo nazaj samo in zgolj zaradi njih.
v Da se zgodbe ne bi ponovile potrebujemo tudi »minovatorje«
Enako je s temi inovativnimi, raziskovalno razvojnimi projekti, z visoko tehnološkimi inovacijami. Dobro je, da je teh projektov čim več, je pa velika potreba tudi po tem, da se poskrbi tudi za ostali segment gospodarske ali negospodarske dejavnosti. Predvsem, da z višanjem prav podjetniških kompetenc podjetja in njihove zaposlene opolnomočimo z znanji, ki so potrebna za izbiro enega od treh možnosti prodaje. 1) razvoj novih izdelkov storitev 2) izboljšava že obstoječim artiklov in storitev 3) prodor z že obstoječimi izdelki in storitvami na nove trge. V zadnjem času se pojavlja sicer še četrta možnost, to je prodaja ideje prototipa, takoj, ko se rodi in ko še niti ne osvoji tržišča.
Osebno navijam za to, da bi imeli veliko prebojnih inovacij, pa ne tistih idejnih, na papirju, temveč takih, z dobrim finančnim izplenom. Navijam pa tudi za to, da se pomaga ostalim, tistim, ki spadajo v bolj klasično tradicionalno prodajo. Tistim, ki jim rečemo »minovatorji«, to so tisti, ki izboljšujejo tisto, kar je na trgu že prisotno. Nadgrajujejo in ponujajo izboljšano varianto, ali pa ponujajo tisto kar je že, tam kjer še ni.
Slovenija v zadnjem času vlaga v raziskave, razvoj, v povezovanje med raziskovalno in izobraževalno sfero ter gospodarstvom, kar je zelo dobro. Realnost pa je tudi to, da denarja ni dovolj. Zato je prav, da ne puščamo na stranskem tiru ostalih, ki prav tako ustvarjajo in bi ob spodbudah ustvarjali še več.
v Katera znanja potrebujemo, da bomo uspešneje delati v družbi znanja?
Predvsem je dobro, da se v podjetjih krepijo predvsem te podjetniške kompetence, ki pomagajo v fazi hitrega prodora na tržišče, v fazi odpiranja novih poslovnih subjektov, pa tudi zato, da bo življenjska doba podjetij čim daljša, in da to ne bodo samo enoletne cvetlice.
Višanje podjetniških kompetenc že zaposlenim in tistim, ki šele vstopajo na trg dela
In katere so tiste kompetence, ki pomagajo narediti dobre zgodbe. Vse dobre zgodbe pa so tudi uspešne. Take, ki jih pridobimo v obliki raznih izobraževalnih programov in učnih gradiv in take, ki jih pridobimo z izkustvenim učenjem:
»Vodstvene in voditeljske veščine; pogajalske in prodajne veščine; racionalizacija dela, delovnih procesov; upravljanje časa; planiranje in organiziranje lastnega dela in dela drugih; moč odločanja; premagovanje porazov; moč nagnjenosti k tveganju; drznost in pogum; poznavanje načinov iskanja ustreznih informacij iz poplave podatkov; timsko delo, veščine motiviranja sebe in sodelavcev; kompetence osebnostnih in karakternih lastnosti za ustrezno delo; moč samozavesti; kako delovati v nepredvidljivih okoliščinah; kako se prilagajati; projektno delo; kako biti inovativen, kreativen, samoiniciativen; analiziranje in spremljanje rezultatov dela; kompetenca stalnega strokovnega razvoja, kompetenca varovanja zdravja in okolja, kompetenca vizionarstva; kompetenca odličnosti; pozitivna naravnanost…«
Inoviranje, tehnološki in drugi preboji so za razvoj Slovenije nujni. Poudarjanje pomena samo enemu segmentu odvrača tiste, ki bi želeli od sebe več, se pa zavedajo, da Einsteini ne morejo biti. In zato se taka podjetja čutijo, da so na stranskem tiru, so pa prav tako pomembna. Zato se splača graditi, razvijati in višati kompetence vsem.
Velja sporočati, da lahko uspe tudi majhen podjetnik, ki nima ravno tehnološko prebojnega izdelka. In da bo lahko uspel tudi samozaposleni, ki ponuja tisto, kar trg resnično potrebuje in to v taki meri, da bo od te prodaje mogoče preživeti. Enako pomembno je višanje vseh teh specifičnih in splošnih kompetenc tudi pri mladih. Naučimo jih ne samo kako priti na trg, temveč kako tam tudi obstati.
Ker smo tudi socialni podjetniki, podjetniki, tudi nam želim, da bi nam uspelo biti ne samo inovatorji, temveč tudi minovatorji,
Srečno, Nives Fortunat Šircelj, Zavod ZAPOSLISE 
